V ponedeljek, 14. marca 2011, je bil za nas prav poseben dan, saj smo v domu praznovali 100-letnico naše stanovalke Frančiške Pociask.

Ga. Pociask se je rodila pred sto leti mami Frančiški in očetu Jakobu v Grajski vasi. Po končani osnovni šoli je prišla učiteljica na dom k njenim staršem in jim predlagala, »da jo dajo v šole«, saj je bila zelo pametna. Ampak Grajska vas je bila predaleč od Celja, za knjige in vlak niso imeli.  Zato jo je pot vodila drugam. Pri 16-tih letih je odšla v Italijo za guvernanto. Češkemu konzulu v Italiji je pazila otroke in se dobro naučila češkega jezika. Kasneje je delala v tovarni v Mariboru kot nadzornica. Ko je bila stara 42 let, pa je odšla v Kanado. »Ni bilo postlano z rožami, kot mislijo nekateri in morali smo biti skromni, da smo sploh lahko preživeli« pove in za trenutek ji misli odtavajo.

Ko jo vprašam, kdaj v življenju ji je bilo najlepše, brez premišljevanja odgovori, da je bilo to njenih triindvajset let, katera je preživela skupaj s svojim drugim možem, prvi mož ji je namreč umrl. Pove, da si je »prišparala« denar in odšla pozimi na Florido, v St. Petersburg. V Kanadi je bilo namreč v tem letnem času zelo mrzlo. Tam je spoznala prijatelja, s katerim je delila jesen svojega življenja. Večkrat mi pripoveduje, kako se je sprehajala po letovišču in kako jo je njen Joe deset dni skrivaj in brez njene vednosti opazoval in se ji ni upal približati. Šele deseti dan je zbral toliko poguma in  jo povabil na pijačo. Ni prišel z avtom, ker je vedel, da ne bi nikoli prisedla k tujcu v avto.

Iskrice v očeh povedo več kot besede, s katerimi ga opisuje. »Bil je visoke postave, eno glavo večji od mene, tako elegantno je zgledal« pove in mi pokaže fotografijo na steni njene sobe. »Zelo rada sem ga imela, ker je bil prijazen in šaljiv«, doda. »Vse, kar sem si zaželela, mi je omogočil in naredil. Nikoli se nisva kregala, ker ni bilo razloga za to«. Veliko sta prepotovala. Bila je dvakrat na Havajih, križarila po Karibskih otokih, prepotovala Ameriko po dolgem in počez. Večkrat sta odšla v Los Angeles »gemblat«. Čeprav sta včasih tudi zgubila veliko denarja, se nikoli ni jezil nanjo, pove z nasmehom na obrazu. Tudi na križarjenjih sta preživela noči v casinoju, tam do druge, tretje ure zjutraj. »Bili so slabi in dobri časi. Nazadnje so bili lepi časi, ne bi moglo biti boljše.« Njen Joe je umrl v starosti 89 let. Po njegovi smrti se je odločila, da se vrne v Slovenijo. Tedaj je imela 92 let.

Ga. Pociask me vedno znova preseneti, s svojo razgledanostjo, tekočimo govorjenjem angleškega, nemškega in češkega jezika ter kritičnostjo, do sebe in do drugih. Pove, da pogreša življenje, družbo iz Amerike, njeno stanovanje in avto. Najbolj  pa ameriško hrano. V kuhinji prisluhnejo njenim željam. Tako dobi tudi pečena jajčka za zajtrk enkrat na teden. To je najmanj, kar lahko naredimo. Seveda ji vseh želja ne moremo izpolniti. Večkrat je v Ameriki odšla v »steak house« in si naročila ta pravi ameriški »steak«, ki ga v Sloveniji pač ne znamo pripraviti. To pogreša, »steak« in »sweet potatoes«, tako imenovani sladki krompir.

V ponedeljek, 14. Marca 2011 je praznovala svoj 100-ti rojstni dan. Nikoli si ni mislila in tudi ne želela, da bo dočakala 100 let. Vendar jih je, z vsem tistim dostojanstvom, ki ga premore. Ta dan je bil poseben zanjo in za vse nas v Domu. Zjutraj si je zaželela rogljiček za zajtrk ter telečji zrezek in gobe za kosilo. Ta dan so zanjo nastopili učenci Osnovne šole Vojnik, ga Pociask pa je ob svojem prazniku skupaj s svojci pogostila stanovalce v Domu. Voščilo sta ji izrekla direktor Doma, g. Dragan Žohar, vojniški župan, g. Beno Podergajs, v imenu stanovalcev pa ji je zdravico zapel stanovalec g. Vrečar. Tega dne so jo obiskali še predstavniki z ameriške ambasade in ji prinesli posebno priznanje. Skupaj s stanovalci smo nazdravili in se veselili, prav tako pa zaželeli zdravja še dvema gospema v Domu, ki bosta prav tako kmalu praznovali takšen visoki jubilej.

Kasneje sem v lokalnem časopisu zasledila članek o ga Pociask z naslovom »100 letnica v večerni obleki« V petih besedah je bilo zajeto vso bistvo. Ga Pociask si je zaželela praznovanje, katerega ne bo pozabila. Izbrala si je blago in kroj za večerno obleko, na prireditev pa prišla dostojanstveno, z urejeno pričesko in naličena. Vsak je opazil, da je žarela in nihče ji ne bi prisodil teh let.

Nekoč mi je stanovalec v Domu dejal: »V vseh pravljicah piše o dedkih in babicah ter o tem, da je starost lepa. Pa ni tako. Ampak pustimo otrokom pravljice«. Ga. Pociask je v vseh nas pustila prav poseben pečat. Odkrito pove vsakomur, da ne želi več živeti. Živi skromno, polno vtisov iz preteklih let, spominja se lepih in manj lepih trenutkov, predvsem pa nam je na praznovanju njene s 100-letnice pokazala, da je starost lahko tudi lepa. Včasih resnično stopijo v naša življenja ljudje, katerih zgodbe nas ne pustijo ravnodušne, in ljudje, kateri se nas s svojo osebnostjo dotaknejo.

ffffffffffffffff

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.